Kamen spotike
O ravnanju s spornimi spomeniki
Ute Holfelder
„Na svetu ni nič bolj nevidnega, kot so spomeniki,“ je leta 1927 trdil Robert Musil. S tem izrekom, ki je postal slaven, je verjetno mislil na enega od spomenikov osebam, državnikom, pesnikom ali umetnikom, kakršne so od 19, stoletja naprej postavljali v javnem prostoru. Morda pa je šlo za vojne spomenike, kakršnih je bilo povsod veliko število.
Da spomenika ne zapazimo, pa je v popolnem nasprotju z idejo, da s spomenikom pač spomnimo na določeno osebo ali dogodek. Poudarjeno stoječi v okolici naj bi vendar bili takoj opazni in naj bi pritegnili pozornost. Pa vendar se prikrade učinek navajenosti, v vsakdanjiku nismo pozorni nanje in jih komajda zavestno zaznamo. Šele tedaj, ko posamezniki ali skupine družbe postavijo pod vprašaj vsebine, ki naj jih posreduje spomenik, postane ta kamen spotike. Tedaj se izkaže, da spominska obeležja, kakršni so spomeniki, sicer opozarjajo na preteklost, učinkujejo pa v sedanjosti. Spomeniki so v enaki meri simbolični kot tudi materialni urezi v javen prostor, urezi, ki naj ohranjajo v zavesti spomin na zaslužne osebe ali zgodovinske dogodke.
Vprašanja, katere osebe za katere zasluge naj bi častili in kateri dogodki so vredni spomina, vodijo v bistvo sedanjosti. Kdo sme zasedati javni prostor in na ta način pripovedovati uradno deklarirano zgodbo preteklosti? Kateri spomini naj ostanejo v zavesti nekega mesta in katero spominsko kulturo naj prakticiramo? Na teh vprašanjih se lahko krešejo konflikti, ki so često zelo emocionalni in razkrivajo različna vrednotenja in različna politična stališča. Tako se na primer pojavlja vprašanje, ali je danes še oportuno javno slaviti Krištofa Kolumba – človeka, ki ni odkril le Amerike, temveč je postal navsezadnje tudi simbol za kolonizacijo kontinenta in za do danes trajajočo zgodovino zatiranja indigenskega prebivalstva. Spomeniki so ogledalo preteklosti, kar je razbrati tudi iz dejstva, da stoji le malo spomenikov v čast ženskam. So pa tudi ogledalo načina gledanja na preteklost in s tem tudi priča sedanjosti.
Kako naj torej ravnamo s takimi pričevanji, ki ne sodijo več v sedanjost ali pa veljajo v delih družbe za neprimerne? Iz zgodovine poznamo različne načine ravnanja s spornimi spomeniki. Podiranje spomenikov, kakor jih doživljamo v času gibanja #BlackLiveMatters, je najradikalnejši poskus, da bi se znebili preživetih zgodb iz preteklosti v javnem prostoru in hkrati pritegnili pozornost. Posebno takrat, ko se dogajajo spremembe v razmerjih oblastniških sil, spomenike preverjamo. Tako so na primer po padcu železne zavese podrli številne spomenike – Leninov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili v vzhodnem Berlinu, je le prominenten primer med številnimi. V Budimpešti pa so našli način, da se niso povsem znebili simbolov nekdanjega državnega socializma in so kipe Marxa, Lenina, Stalina in druge spomenike prenesli v Szborpark, ki so ga uredili prav v ta namen. V tej zbirki, ki je znana tudi pod imenom Memento-park ali Spomeniški park, so nekdanji spomeniki postali muzejski objekti.
Med zahtevami kritikov spomenikov, da je treba „vse podreti“, in tistimi, katerim je važno, da mora „vse ostati“, da bi ostal spomin na preteklost v njihovem smislu, so tudi rešitve, ki netijo diskusije in jih nočejo končati. Komentarji na obstoječe spomenike na primer so osredotočeni na zgodovino nastajanja spomenika, jo razlagajo in vklapljajo v historični kontekst. Na ta način je spominskemu obeležju odvzet del posredovalne moči pomenskosti, dodan pa je drug pomen. Tak dodatek je vsekakor lahko tudi v nasprotju s prvotno vsebino spomenika, odpira pa različne perspektive na isto vsebino ter omogoča opazovalcu/opazovalki, da si ustvari lastno sliko. Ne nazadnje pa ponazarja neposredna bližina spomenika in komentarja tudi družbeno raznolikost v mnenjih.
Umetnost je pogosti izbrano sredstvo, s katerim se komentira spomenike ali prestavlja pomenskost. Z umetnostjo je po eni strani mogoče odgovoriti na materialnost spomenika, po drugi strani pa umetnost razširi razlagalni namen tekstovnega komentarja. Napeljuje k opazovanju, k postavljanju vprašanj, sledimo asociacijam in se v najboljšem primeru spoprimemo s starimi miselnimi vzorci. Primer za to so Fußnoten/Opombe pod črto iz leta 2020 ob brambovskem spomeniku na jezeru Silbersee pri Beljaku. Tam počaščeni Oskar Kraus ni bil le brambovec, med leti 1938 in 1945 je bil tudi nacionalsocialistični in antisemitski župan mesta Beljak. Komentar na spomenik, ki ga je leta 2002 postavila Zveza brambovcev / Abwehrkämpferbund sta razvila zgodovinarja Lisa Rettl in Werner Koroschitz skupaj z umetnikom Josefom Popolorumom. Opombe pripovedujejo drugačno zgodbo, ker posredujejo zgodovinska ozadja o osebi, počaščeni s spomenikom, s pomočjo znastveno-umetniške intervencije.
Celovški spomenik za pregnance je bil od vsega začetka kamen spotike, ker posreduje le polovično resnico. Upošteva le eno perspektivo na kompleksne zgodovinske dogodke okoli konca vojne leta 1945 in dela nevidne vse druge neposredno z dogajanjem povezane izkušnje. Toda ravno Stolniška ploščad naj bi služila raznolikim spominom in izkušnjam, za trpljenje in najrazličnejši antifašistični upor. Ob tem ne gre le za koroške Slovenke in Slovence, za partizanke in partizane, temveč tudi za dezerterje, hendikepirane, za Sinte in Rome, Jude in Judinje ter pripadnike raznih verskih skupnosti. Odklanjanje sistema in uporništvo proti poživinjenosti in zaničevanju ljudi v nacionalsocialističnem režimu sta v prostoru mesta Celovec le nezadostno reprezentirana. Nasprotno: mnoge spominske oznake (na primer v obliki uličnih imen) se nanašajo na pripravljenost do sodelovanja, prilagoditve in soglašanja.
Čas je zrel, da bo spomin lahko stvar tako Koroške kot tudi Kärnten, da se napis na spomeniku na Stolniški ploščadi razširi in odpre horizont za skupno zgodovino. Zato je nujno treba signalizirati znake, da se je mogoče lotiti zgodovinskega obdelovanja raznolikih izkušenj zatiranja in izmejevanja velikega števila Korošcev in Korošic in razpravljanja o tem. Opravičilo zveznega predsednika Alexandra van der Bellna je pri tem lahko le začetek. V spominjanje naj bo vključenih veliko več ljudi: dezerterji, hendikepirani, Judje in Judinje, partizani in partizanke, antifašisti in antifašistke najrazličnejših obarvanosti, verniki ali humanistično nastrojeni „razkrojevalci obrambnih sil ter saboterji v nacistični vojaški mašineriji.
Umetniška stvaritev bi lahko spremenila Stolniško ploščad, ki je doslej zaprta za izkušnje in delovanje mnogih še drugih oseb, v osrednji javni prostor za vse v Celovcu. Koroška/Kärnten gemeinsam erinnern – skupno ohranimo spomin.