Nemškonacionalno ustvarjanje vzdušja
Aprila leta 1908 je dotlej v Komarnem stacioniran 19. vojaški lovski bataljon (Komorn/Komárom/Komàrno, danes deljeno mesto na slovaško-češki meji) zamenjal 2. pešpolk št. 7 („sedmičarji“ oz. tudi „Khevenhüllerji“). Reakcije, ki jih je ta zamenjava povzročila v delih celovške oz. koroške javnosti, nam posredujejo slutnjo o hudih nacionalnih napetostih, ki so burkale pozno habsburško monarhijo, posebno pa še Koroško. Nemškonacionalno usmerjeni dnevnik „Freie Stimmen“ (Svobodni glasovi) je na začetku leta 1910 vedno znova skušal javno ustvarjati vzdušje proti madžarskemu lovskemu bataljonu. Povod jim je bila glasba regimenta. Prepevanje madžarskih in slovaških pesmi da je tako srce parajoče, da začnejo zavijati celo poulični psi in je duševno delo v soseščini popolnoma onemogočeno, je bilo na primer rečeno. Z ogorčenjem, stiliziranim v škandal, je časopis primerjal to (madžarsko) „brezobzirnost“ z „mirom in redom“ nemškega pešpolka. Kako zelo je časopis „Freie Stimmen“ instrumentaliziral domnevne pritožbe iz soseščine za zavestno nacionalistično gonjo, nam kaže primerjava s katoliško-konservativnim časopisom „Tagblatt“ (Dnevni list), ki je prav tako izhajal v Celovcu in v katerem ni najti ničesar o „brezobzirnosti“ Madžarov.
To ni edini primer (nemško-)nacionalistične agitacije, ki ga najdemo v „Freie Stimmen“ o vojakih v Celovcu in posebej še v jezuitski kasarni. Tik pred izbruhom vojne so bili v žarišču predvsem slovenskogovoreči, Kranjci, kot so jih takrat imenovali, in za katere so s poudarkom zahtevali premestitev iz „nemškega Celovca“. Gostilniške pretepe med vojaki različnih enot je časopis interpretiral kot neodpustljive nacionalne provokacije. Posebno pa se je razburjal nad tem, da je žena kantinarja v jezuitski kasarni prodajala s slovenskim napisom.

Vojaki na dvorišču kasarne, Quelle/vir: KLA, Bildarchiv/slikovni arhiv

Jezuitska kasarna, vogal Karfreitstrasse – Paulitschgasse, založba Schilcher, Quelle/vir: KLA, Sammlung/zbirka Hudelist

Garnizijski zapor in eksekucije
Nedisciplinirane vojake so – in s tem preidemo spet na stavbo – zaprli v garnizonsko ječo v jezuitski kasarni. A tu niso sedeli le pijani ali razgrajajoči vojaki. V ječi jezuitske kasarne se je začela trpinska in često s smrtjo zaključena pot ujetih dezerterjev. Že avgusta 1914, torej takoj po izbruhu prve svetovne vojne, so zaprli prve dezerterje oziroma nabornike, ki se niso odzvali vpoklicu. „Kärntner Tagblatt“ (Koroški dnevni list) je naprimer 23. avgusta poročal o pribl. 50 možeh, povečini delevcev iz Dalmacije, ki so jih pripeljali preko Maribora v Celovec, da bi jih tu obsodilo garnizonsko sodišče. Med vojno pa so na dvorišču zapora, torej sredi mesta, nad dezerterji izvrševali tudi smrtne obsodbe.
Tudi med drugo svetovno vojno so v zapore jezuitske kasarne zapirali predvsem osebe, ki so odklanjale vojaško službo, dezerterje in pripadnike vermahta, ki so aktivno podpirali upor proti fašističnemu režimu. Eden teh mož je bil tudi pripadnik vojaške sanitetne eskadrilje v Celovcu. Do aretacije jeseni leta 1944 je oskrboval uporniško gibanje v Karavankah s sanitetnim materialom, zdravili, pa tudi z informacijami.
V prostorih jezuitske kasarne je bilo divizijsko sodišče, ki je po besedah povojne priče, ključarja v kasarni, „zelo močno frekventiralo pretok zapornikov“. Ječo vermahta je treba razumeti kot nekakšno zbirališče. Zapornike so deloma postavili pred sodišče in obsodili že v Celovcu, zatem pa jih poslali v kazensko taborišče, tako kot na primer brata iz Vzhodne Tirolske Aloisa in Davida Holzer. Oba gorska lovca sta med dopustom doma dezertirala. Januarja leta 1944 so odkrili njuno skrivališče v domačem kraju Schlaiten. Že marca 1944 ju je vojaško sodišče divizije št. 438 v Celovcu obsodilo in poslalo v vojaško kazensko taborišče Börgermoor. Druge jetnike so iz Celovca poslali drugim vojaškim sodiščem, tako kot Alfreda Wriesseneggerja, ki je bil od leta 1930 poklicni vojak in štabski narednik, ter narednika Wolfganga Wieserja. Ta dva je oktobra leta 1944 divizijsko sodišče 418 v Salzburgu obsodilo na smrt, obsodbi pa so izvršili 26. februarja 1945 v mestu Halle an der Saale. Tudi prej omenjenega priadnika sanitete so iz Celovca premestili v Torgau, kjer ga je rajhovsko vojaško sodišče 23. aprila 1945 obsodilo na tri leta ječe.

Precej neugleden prispevek k osvoboditvi
Ministri za zunanje zadeve zavezniških sil so jeseni leta 1943 v Moskovski deklaraciji o ponovni vzpostavitvi Avstrije med drugim zapisali, da izrecno pričakujejo upor prebivalstva:

„Avstrijo pa opozarjamo, da nosi odgovornost za sodelovanje v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije, da se tej odgovornosti ne more ogniti in da bo pri dokončni ureditvi neizogibno upoštevan lasten prispevek za njeno osvoboditev.“

Toda kako je mlada Avstrija ravnala s tistimi, ki niso bili pripravljeni za sodelovanje, kot je bilo kritično zapisano v deklaraciji, v vojni na strani nacističnega režima? Kako s tistimi, ki so vojno aktivno zavračali, ki so celo aktivno podpirali upor? 3. julija 1945 je avstrijski parlament sklenil „zakon o preklicu in izničenju“. Po tem zakonu naj bi bile vse obsodbe, izrečene po nacističnih določilih o veleizdaji ali po določilih posebnega vojnega kazenskega prava, razveljavljene oz. ustavljene, sistematsko konkretizirali pa tega niso. V širokih predelih avstrijske javnosti so nekdanji dezerterji in osebe, ki so zavračale vojaško službo, bili dolgo na slabem glasu. Tudi v leta 1947 sklenjeni zakonodaji o socialni podpori za žrtve jih niso primerno upoštevali. Šele v poznih 1980ih letih, predvsem po tako imenovani debati o Waldheimu leta 1986 ter po govoru Franza Vranitzkega v parlamentu leta 1991, so se posamič pojavile iniciative, ki se trudile za družbeno priznanje nekdanjih dezerterjev in oseb, ki so zavračale vojno službo, kasneje pa tudi za njihovo pravno rehabilitacijo. Toda šele oktobra leta 2009 je parlament lahko sklenil zakon o razveljavitvi in rehabilitaciji. S tem zakonom so bili dokončno razveljavljene vse krivične obsodbe oseb, ki jih je preganjalo sodišče vermahta, dotični pa uradno priznani kot žrtve nacionalsocializma. Za prizadete in njihove sorodnike se je to zgodilo veliko prepozno.

Povorka na Villacher Ringu/Beljaškem obroču. Quelle/vir: KLA, Sammlung/zbirka Hudelist

Slovenskogovoreči talci
V jezuitsko kasarno pa niso zapirali le vojaškega osebja. Po koncu prve svetovne vojne so vanjo internirali posebno skupino civilistov. Kar hitro so šli ti ljudje, kakor tudi dogodki, povezani z njihovo internacijo, v pozabo – tudi v okolju prizadetih. Med obmejnimi boji spomladi leta 1919 in v razburkanem vzdušju, povezanim z dogodki, so po odloku koroške deželne vlade 29. aprila 1919 v nekaj dnevih zaprli več kot 300 oseb. To so bili slovenskogovoreči možje in žene iz političnih okrajev Šmohor, Beljak (mesto in dežela), ter Celovec (mesto in dežela). Zaprli so jih brez poprejšnjih preiskav, samo na osnovi govoric, osebnih zamer in denunciranja žandarjev ter pripadnikov vojaških enot pod pretvezo, da so „jugoslovanski agitatorji“. Dokazov, ki bi to potrjevali, žandarji niso imeli. Obseg aretacij je presenetil. Po internih protestih so se zbali mednarodnih posledic. V Parizu so se tedaj zavezniki pogajali o povojni ureditvi. Razpravljali so tudi o tem, ali ne bi odprtega vprašanja meje na Koroškem rešili s plebiscitom. Da bi ne zaigrali te možnosti, je deželna vlada velela zaustaviti nekontrolirane aretacije. Da bi preverili vsak posamezen primer, so vpeljali lastno komisijo pod vodstvom dvornih svetnikov Huga Henriqueza in Felixa Possanerja. Najmanj 55 oseb, med njimi tudi ženske, je še sedelo v jezuitski kasarni. Felix Possaner je po zaslišanjih prišel do zaključka, da obstaja v treh primerih določen sum, vreden preiskave, da je treba enega jugoslovanskega državljana izgnati, vse druge pa da je treba takoj izpustiti. Tudi državno tožilstvo, na katero so se obrnili, je bilo prepričano v njihovo „nenevarnost in nekrivdo“. Zastopniki deželnega poveljstva pa so brez navedbe dodatnih vzrokov preprečili, da bi ljudi izpustili, vendar brez navedbe drugih vzrokov. Do podobnega zaključka kot Possaner je prišel tudi Hugo Henriquez, ki je zasliševal zapornike v prostoru Špitala ob Dravi in preiskoval njihove primere. Sredi maja pa so končno izpustili večino mož in žena skupaj s šestimi majhnimi otroki. To dejanje ni bilo pogodu deželnemu poveljniku. Odločilni so bili zunanjepolitični in gospodarski pomisleki. Po eni strani ni šlo za nič manj kot za priznanje pravice o samoodločbi v obliki plebiscita o bodoči južni državni meji. Po drugi strani pa so kritiki nebrzdanega zapiranja talcev opozarjali na stroške teh aretacij, posebej pa še na možnost upravičenih odškodninskih terjatev. Septembra leta 1919 so po pogajanjih z državo SHS o zamenjavah navsezadnje izpustili še zadnje talce.

Seznam civilnih koroških Slovenk in Slovencev, zaprtih maja 1919 v jezuitski kasarni, Quelle/vir: KLA

Prisilna izselitev
Spomina na te dogodke in na usodo več kot 300 mož in žena ni zabrisala le hegemonialna spominska kultura v deželi. Eksestencialne izkušnje preganjanja v času nacionalsocializma so prekrile spomin na zapiranje talcev leta 1919 tudi med slovenskogovorečim prebivalstvom. Prisilna izselitev 227 koroško-slovenskih družin aprila leta 1942 je bil prvi dramatičen višek kolektivnih izkušenj pregona. V teku dveh dnevov so iz njihovih domov nasilno odpeljali 1.075 oseb, polovica njih so bili otroci in mladinci, jih brez odškodnin razlastili in internirali v posebna taborišča. Tam so opravljali prisilno delo, njihovim otrokom so preprečili kvalificirano izobrazbo, slovenščino pa sploh prepovedali. Vojaško sposobne moške so kljub temu, da so jih kriminalizirali kot „sovražnike naroda in države“ in razlastili, vpoklicali v vojaško službo. 12 od teh je med vojno padlo za državo, ki jih ni marala, za državo, ki je preganjala njih in njihove družine. Vsega skupaj je med pregnanstvom izgubilo življenja 53 moških, žensk in otrok. Trije moški so umrli v koncentracijskih taboriščih Mauthausen, Dachau in Lublin-Majdanek, nadaljnjih pet v nesrečah pri delu, vsi drugi pa zaradi bolezni, starosti ali samomorov.
Po koncu vojne je trajalo še do julija leta 1945, da so že zadnji pregnanci, ki so ostali v taboriščih, končno dobili možnost vrnitve na Koroško. Ko sta 16. in 17. julija prispela dva železniška transporta na beljaški zahodni kolodvor, so bili dežurni britanski oficirji, kij jih niso poprej o ničemer obvestili, presenečeni in so se počutili prevarane. Na Koroškem so se takoj po koncu vojne zadrževali begunci, nekdanji vojni ujetniki, civilni prisilni delavci in delavke, tuji delavci in delavke, družine, ki so jih med vojno poslali na Koroško, umikajoče se vojaške enote in civilisti, ki so jih spremljali, in tako je bilo tedaj tu skoraj še enkrat več ljudi kot leta 1938. Deli centralne infrastrukture so bili uničeni in britanska vojaška vlada, ki je bila odgovorna za vse te ljudi, ni želela „dodatnih“, za katere bi na Koroškem morala skrbeti.

Ponovna internacija
Potem ko so se pojavile govorice, da naj bi povratnike, bivše pregnance, poslali nazaj v ameriško cono, so ljudje izstopili iz vagonov in s svojimi otroki ostali na peronu do drugega dne, da bi tako preprečili transport nazaj. Dežurni britanski oficir je nato pooblastil policijsko enoto, ki naj bi z orožjem prisila stavkajoče v vdajo. 18. julija je v Beljak pripeljal še en transport. Po pogajanjih z vojaško vlado v Celovcu so povratnikom odobrili, da ostanejo in da jih bodo najprej prepeljali v Celovec. A tam zanje ni bilo dostojnega sprejema, kakršnega so bili malo poprej deležni nekdanji taboriščniki iz koncentracijskega taborišča Dachau. Že na kolodvoru so jih prevzeli britanski vojaki in jih odpeljali v od bomb močno poškodovano jezuitsko kasarno, kjer so ostali en teden. Nihče ni smel zapustiti kasarne. Njim dodeljeni prostori so bili popolnoma dezolatni. Za približno 400 mož, žena, otrok in mladincev sta bili na voljo samo dve stranišči, umivati pa se niso mogli nikjer. Večina je morala spati na golih tleh. Za pregnance je bilo dejstvo, da niso bili zaželjeni in da so bili ponovno internirani, grenka izkušnja, Potem ko so jih 25. julija dokončno izpustili, so morale številne družine spoznati, da je na njihovem domu živel kdo drug, ki se ni hotel odseliti, ali pa je bila hiša popolnoma izropana in za stanovanje neuporabna.

Sedeči protest na beljaškem zahodnem kolodvoru, 16. julij 1945, Quelle/vir: ASZI