Ko je bila ustanovljena iniciativa Koroška / Kärnten gemeinsam erinnern / skupno ohranimo spomin, si je nadela delovni naslov Initiative Domplatz. Pa se nekoliko pomudimo na tej ploščadi, katere podobo lahko vidimo kot simbol za z njo povezane zgodbe in zgodovino včeraj in jutri. Ploščad ni le krepko razčlenjena, temveč leži tudi na različnih ravneh. Del ploščadi je tlakovan, drugi je poraščen z zelenjem. Google Maps označuje celotno ploščad kot Domplatz (Stolnična ploščad), na spletni strani mesta Celovec pa razlikujejo med tlakovanim delom, Stolnično ploščadjo, in med Jezuitskim parkom, zeleno površino na severozahodnem delu zemljišča. To je edini pokazatelj, ki spominja na mogočno stavbo s konca 16. stoletja in ki je do začetka 1960ih let obdajala celotno zahodno stran stolnice ter dajala mestu in dogajanju v njem pomembne impulze. V bližini križišča Lidmanskygasse (Lidmanskega ulica) – Karfreitstraße (Kobariška cesta), je od leta 2019 nameščena tablica z oznako „Stadtrichterplatz“ (Trg mestnih sodnikov), pritrdili pa so jo ob 55. obletnci društva „Stadtrichter“, ki vsako leto organizira mestni praznik Altstadtzauber (Čar starega mesta).

Od evangeličanskega in katoliškega delovanja do jezuitske kasarne.
Protestantski deželni stanovi so po strašnem požaru v poznem 16. stoletju postavili nekaj centralnih zgradb in se tako aktivno vpisali v podobo mesta in njegovo zgodovino. Poleg politične in verske samozavesti so hoteli vidno dokumentirati tudi svojo socialno naravnanost in zavest o pomenu izobraževanja. Postavili so deželno hišo kot politično središče, nekoliko ven iz mestnega jedra pa še novo bolnišnico z reprezentativno cerkvijo, današnjo stolnico. Deželni stanovi so uspešno postavili na noge tudi višjo šolo Collegium sapientiae et pietatis. V teku protireformacije so leta 1600 zaprli tako cvetoči collegium kot tudi cerkev, ki so jo štiri leta kasneje predali v Celovec poklicanim jezuitom. Cerkev so na novo posvetili, šolo pa spremenili v jezuitski koleg. Jezuiti so dobili tudi stavbo bolnišnice. Trokrilno zgradbo, ki se je na zahodni strani dotikala cerkve in je približno omejevala površino današnje ploščadi, so dvignili za eno nadstropje, da bi bilo dovolj prostora ne le za redovno skunost, temveč tudi za novo šolo in dijake. Sledile naj bi še druge stavbe in nakupi. Leta 1773 pa je papež Clemens XIV. razpustil jezuitski red. Ta odlok je imel daljnosežne posledice tudi za Celovec. Stavbo, v kateri so bivali jezuiti, so povečali in spremenili v kasarno, ki je odtlej v spomin na nekdanje stanovalce dobila ime jezuitska kasarna. Proti koncu 2. svetovne vojne so celoten kompleks, v katerega so medtem naselili še nekaj upravnih institucij in muzej, močno poškodovale letalske bombe. V 1960ih letih so kasarno dokončno porušili še zadnje dele stavbe, v katerih so bila najemniška stanovanja.
Po odhodu jezuitov so prvotno evangeličansko cerkev povzdignili v stolnico krških škofov. Stolnica je bila v v splošni podobi cest skorajda skrita. Pred njo ni bilo dostojnega trga in tudi ne vidno impozantnega pročelja. Vhodje bil skoraj skrit na severni strani, edinole cerkveni stolp je bil viden že od daleč. Med vojno ni bila prizadeta le kasarna, tudi stolnico so bombe precej poškodovale. Šele v 1970ih letih so popravili še zadnjo škodo, na novo so oblikovali zahodno pročelje in po porušenju nekdanje jezuitske kasarne tudi prazno površino pred stolnico kot ploščad, kakor jo poznamo danes.